Klemen Triler s prijateljsko podporo rekordno po Slovenski planinski poti
Sploh nisem imel ciljev podirati rekorde, moja primarna želja je bila, da bi prišel do Ankarana v čim boljšem stanju in seveda čim hitreje. Rekordov nisem imel v glavi, niti Marjanovih časovnic, le zase sem vedel, kako sem hodil po SPP leta 2012 in sem hotel popraviti napake, ki sem jih delal takrat. Ključno je bilo, da nisem prestopal meja, da bi se trajno poškodoval, saj ne bi bilo vredno narediti tega. Izjemna je bila podpora sotekačev, saj se je spletlo kup novih prijateljstev predvsem med mlajšimi tekači, ki si želijo podobne izzive, in verjamem, da bodo vezi ostale dolgo časa in jim bom lahko s svojimi izkušnjami in znanjem pomagal uresničiti njihove projekte.
»Ta
podvig je združil skorajda celotno slovensko gorskotekaško druščino, ki je
dihala v en glas, zato da bi Klemenu uspelo,« je na svojem blogu zapisal Bojan
Ambrožič.
Zagotovo je to največji uspeh, največja
vrednota, ki sem jo dosegel. Kogar koli sem poklical, se je pridružil, le
trije, štirje niso mogli, ker so bili na morju. Osebno sem ponosen, da sem za
podporo znova imel ekipo z Urošem Feldinom na čelu, nekateri tekači so se mi
pridružili tudi po trikrat, štirikrat. Kemije med mano in tekači je bilo res
veliko, kar je največja čast, končni rezultat zame nima tolikšne teže kot ravno
vezi z drugimi gorskimi tekači.
Klemen Triler vnovič rekordno po Slovenski planinski poti ob izjemni podpori številnih gorskih tekačev (foto Bojan Ambrožič)
Kako
pomembna je bila pri tvojem uspehu spremljevalna ekipa?
Ključna. Že tretji dan sem imel težave, vneto
narastišče kvadricepsa na levem kolenu, tako da sem že sredi noči klical ženo
Andrejo, naj me pride iskat, ker zaradi bolečin nisem mogel spati. Ker ni mogla
priti, me je spodbudila, naj počakam na jutro in spremljevalca. Do zjutraj so
bolečine nekoliko popustile, tako da sem lahko opravil tek iz Mojstrane do
Vrat, nato pa dokaj normalno nadaljeval čez Triglav, Razor in Prisank do
Vršiča.
Katera
etapa te je najbolj izžela in katera je najgladkeje stekla?
Najtežja je bila tretja, iz Kokre do
Mojstrane. Ker zelo dobro poznam te hribe, ki so moji domači, sem mislil, da bo
šlo zelo hitro, a smo šele nekaj po deseti zvečer prispeli v Mojstrano.
Najlažja je bila četrta etapa, saj sem bil aktiven precej manj ur kot druge
etape. Le po treh urah nočnega spanca sem zjutraj odtekel iz Mojstrane do Vrat,
si v Šlajmerjevem domu privoščil še pol ure krepčilneg spanca, nato smo v
zmernem tempu nadaljevali v osrednji del Julijcev.
Koliko
časa si si privoščil za počitek in občudovanje razgledov? Kako ti je služilo
vreme?
Razglede sem občudoval ves čas, če je le bilo jasno.
V Mariboru sem začel v lepem vremenu, že drugi dan pa imel veliko dežja, tako
da sem malo nasrkal čez Raduho in na začetku Kamniško-Savinjskih Alp. Tretji dan
je bilo spremenljivo, čez Julijce pa me je spremljalo fantastično, a že zelo
vroče vreme. Peti dan so bili nori razgledi okrog Krna, šesti dan je bilo še
lepše, že pred šesto uro se je z Vogla videlo v neskončno, v Italijo, Avstrijo,
osrednje Julijce s Triglavom na čelu. Nato se je dan za dnem vročina stopnjevala
vse do Ankarana. Počitka sem si privoščil povprečno šest ur na noč.
Klemenov Dnevnik s Slovenske planinske poti, ki ga je napolnil v dobrih sedmih dneh. (foto Bojan Ambrožič)
Kako si
načrtoval ta podvig in se pripravljal nanj?
Podobno kot leta 2012. Po turnosmučarski sezoni sem
začel teči, celotno Slovensko planinsko pot sem znova prehodil že vnaprej, da
sem osvežil spomin o trasi in dobil občutek, kaj me čaka.
Kakšen
odziv si doživel med drugimi planinci, ki si jih srečeval na poti, in med
oskrbniki planinskih koč?
Nisem se želel izpostavljal ne pred planinci
ne pred oskrbniki, zato jim nisem razlagal, če niso vedeli za moj podvig. Le
nekaj oskrbnikov me je pričakalo in vedelo, kaj počnem.
Kakšne
misli so ti švigale skozi možgane, ko si osmi dan prispel v Ankaran?
Nisem mogel verjeti, da mi je znova uspelo, da
sem dvakrat prišel v Ankaran z zelo dobrim časom. Težko je opisati, ker se zadnji
del poti od Petrovega Brda zelo vleče, zato sta bili spremljava tekačev in oskrba
bistveni. Še enkrat poudarim: ključni so bili prijatelji, ki so me spodbujali
in moje misli preusmerjali stran od hoje in bolečin.
Manca Čujež
------------------------------------
Medijske in druge objave:
Klemen Triler je vnovič postavil rekord Slovenske planinske poti (Bojan Ambrožič)
Klemen Triler, gorski tekač: "To je bil test za človeka – do katerih meja se da zdržati." (Val 202)
Klemen Triler, novi (stari) rekorder Slovenske planinske poti: Nov podvig v slovenskih gorah. Kako dolgo bo zdržal tokrat? (Planet Siol.net)
Tek po SPP skozi oči najbližjih (turni.si)
Klemen Triler rekordno hitro pretekel Slovensko planinsko pot (Večer)
Nov rekord slovenske transverzale (Gorenjski glas)
Ko si najbolj utrujen, sledi dvanajsturni trening (Delo)