Član slovenske reprezentance v turnem smučanju, gorski tekač in avanturist Luka Kovačič si je v letošnji sezoni kljub vsem omejitvam našel nove izzive. Z njimi ni podiral rekordov, ampak samo dokazal, česa vsega je človek zmožen. Gore so že od nekdaj njegov najbolj zanimiv poligon za igro.
V preteklih dneh ste okusili že malce zimske razmere v Dolomitih. Kaj ste počeli tam?
V Dolomite, natančneje na ledenik Marmolada, smo se odpravili na krajši »trening camp« pod okriljem slovenske turnosmučarske reprezentance. Šlo je predvsem za štiridnevno nabiranje višinskih metrov na turnih smučeh. Vrh Marmolada (Punta Rocca) leži več kot 3.200m nad morjem, tako da se pri tem tudi malo prilagodiš na visoko nadmorsko višino.
Pogled na Tre Cine v Dolomitih (Foto: Nejc Soklič)
V Sloveniji žal nimamo ledenikov, tako da je to trenutno ena izmed redkih možnosti za kakovosten trening. Dolomiti so tudi izredno lepi, v tem času pa tudi popolnoma mrtvi z vidika turizma, tako da so pravi raj za vse, ki iščejo mir v visokogorju. Prav tako pa je ta del Italije izjemno gostoljuben, tako da se zares počutiš kot doma.
Kakšni so treningi in načrti reprezentance v turnem smučanju?
Treningi se zaenkrat, razen tega krajšega 4-dnevnega bloka, izvajajo na suhem. To pomeni v večji meri v tekaškem koraku, nekajkrat tedensko pa so v trenažni proces vključene tudi rolke za klasično tehniko teka na smučeh, ki simulirajo gibanje v turnem smučanju. Tako bo dokler bodo pri nas hribi zeleni. Kombiniranje vseh stvari, ki bi lahko trening naredile kar najbolj možno podoben tistemu, ki potem poteka na smučeh.
Slovenska reprezentanca v turnem smučanju (Foto: Nejc Soklič)
Z reprezentanco načrtujemo še nekaj podaljšanih vikendov treninga na višini na nam bližnjih ledenikih, saj nas že v decembru čakajo prva pomembna tekmovanja. Vseeno pa upam, da pri nas pade nekaj snega in da se bo tudi pri nas dalo izvajati treninge na turnih smučeh.
Kako je epidemija koronavirusa vplivala na vašo tekmovalno sezono?
Kot pri ostalih športih so tudi pri meni tekmovanja odpadala eden za drugim. Tekmovalne sezone praktično ni bilo. Konec septembra se je nato vsaj v Italiji, v Canazeiu, odvila zelo znana tekma v vertikalnem kilometru, kjer sem nastopil in vsaj malo testiral svojo formo.
Kljub posebnim razmeram nisem imel posebnih problemov z motivacijo, saj je bilo tako več priložnosti za odkrivanje slovenskih gora, saj sem se šele letos zares zavedal, da ponujajo neskončno ciljev in možnosti ter da za odkrivanje gora in uživanje v divji naravi zares ni potrebno vedno oditi v tujino. Prav tako se je letos ponudila idealna priložnost za izvedbo mojega sanjskega projekta, ki je zahteval kar nekaj posebnih priprav.
Kot ste namignili, poleti ste se lotili izjemnega podviga, pretekli si pet najvišjih slovenskih vrhov v 13 urah in 56 minutah. Zakaj ravno takšen izziv?
V življenju vedno iščem neke posebne izzive, ki me zares motivirajo in dajejo vsem stvarem pravi smisel. Vsaka izmed teh petih najvišjih gora ima svojo zgodbo in je na svoj način posebna. Tako je pri meni zrasla ideja, da bi v enem dnevu povezal najvišje točke v Sloveniji; no, na koncu je uspelo kar precej hitreje.
Triglav je najvišja slovenska gora in je zanimiva že sama po sebi. Škrlatica je kraljica med osamljenimi gorami, saj njena odmaknjenost odbija množice, prav tako pa se zjutraj obarva v tisto neverjetno škrlatno barvo, ki vabi kot magnet. Nato je tu Mangart, ki je znan predvsem po tem, da se po najvišje ležeči slovenski cesti skoraj pripeljemo na njegov vrh, z njega pa se nam nato odpre pogled na celotno divjino Julijskih Alp. Visoki Rokav verjetno poznajo le pravi gorniki, saj na njega ne vodi označena pot, prav tako pa je teren izjemno krušljiv, tako da ga ljudje enostavno pozabijo, kljub temu da je med petimi najvišjimi slovenskimi gorami. Na koncu pa še verjetno po obliki najlepša slovenska gora - Jalovec - ki velja za eno najbolj divjih slovenskih gora, saj je za normalnega pohodnik vzpon na njega pravi zalogaj. Če povežemo vse te zgodbe, je stvar zares zanimiva.
Prav tako sem ljubitelj skalnega sveta, divjine in tehničnih poti, tam je najbolj zabavno. Tako je bila povezava vseh hribov v en zamah precej logičen izziv.
»Pri takih izzivih mi je pomembno tudi, da gre za nekakšen izziv, ki ga še nihče ni izvedel. To ne gre za podiranje rekordov in dokazovanje, ampak le za poizkušanje česa vsega je človek sposoben. Sam sem avanturist in že od malega so mi bile gore zanimiv poligon za igro.«
Kako ste se pripravili, da ni bilo preveč nevarno?
Sam sem dnevno povezan s hribi in naravo, tako da priprave za tak projekt potekajo v bistvu že celo življenje. Prav tako sem te hribe že nekajkrat prehodil, tako da sem natančno vedel, kaj me na poti čaka. Sem tudi v šolanju za Mednarodnega planinskega vodnika z UIMLA licenco, tako da imam tudi nekaj strokovnega gorniškega znanja. Ob sebi sem imel nenehno tudi izkušene gornike in tekače in nato tudi del poti svojo dekle, tako da v nobenem delu, razen na začetku poti do bivaka, nisem bil sam. Nejc Marčič, odličen alpinist z zlatim cepinom me je spremljal v prvem delu, izjemen tekač in plezalec Matjaž Mikloša nato v drugem delu, vmes na tekaškem delu skozi Trento dekle Urška in v zadnjem delu izkušen gornik in tekač Nejc Kuhar.
Foto: Peter Podobnik
»Vedno, česarkoli se lotim, pa tudi je videti zelo nevarno, poizkušam izvesti na najbolj varen način, saj bodo gore ostale tam, kjer so za vedno, mi pa smo tu samo enkrat, tako da se ne izplača iti z glavo skozi zid.«
Prav tako se mi zdi zanimiva primerjava za vse tiste, ki menijo, da je to pretiravanje. Povprečen planinec porabi skoraj toliko časa samo za vzpon in spust na Triglav, pa se pri tem namuči približno toliko kot jaz. Glavna razlika je predvsem v fizični pripravi, ki jo športnik kot jaz pridobi skozi leta in pa izkušnjah v visokogorju. Enako je pri obutvi, ki je nemalokrat jabolko spora, saj sam hodim po gorah v gorsko tekaških čevljih, ki so za človeka z veliko izkušnjami bolj primerna obutev kot težki gorniški čevlji z nastavki za avtomatske dereze, ki v poletne gore sploh ne sodijo. A ljudje so prepričani, da če imajo takšne čevlje, so zagotovo primerno opremljeni za visokogorje! Prav tako imam pri sebi vedno nujno opremo, ki mi omogoči varen sestop z gora, tudi če pride vmes neka nepredvidena situacija.
Vedno znova preizkušate svoje meje. Ali bo kakšen nov izziv v turnem smučanju?
Seveda, življenje postane veliko bolj zanimivo, če poizkusiš nekaj novega. Definitivno tudi turno smučanje ponuja kar precej izzivov, tako da upam na čim boljšo zimo (mislim, da bo letošnja po zelenih zimah spet tista prava).
Zanimajo me predvsem zanimiva prečenja in vzponi na naše najvišje gore. Vendar najprej počakajmo, da zapade sneg. Zagotavljam pa vam, da turno smučanje ponuja ogromno užitkov in izzivov.
Ker smo omejeni na naše občine, kakšen je vaš predlog obiska kakšnega hribčka, ki ni preveč obljuden?
Lokalni hribčki so te dni kar precej zasedeni, tako da mogoče ne da bi dali za cilj sam vrh, ampak se lotite kakšne nove poti, po kateri še niste prišli na vrh. Je pa definitivno nekaj zanimivih tudi na primer na Šmarni Gori. Ste se že kdaj po zavarovani planinski poti povzpeli na Grmado zraven Šmarne Gore? Pot je izjemno zanimiva za tiste bolj izkušene, kot pa tudi za popolne »rookije« in tako morda idealna priložnost za gibanje po zahtevnem terenu. Tako da če v Ljubljani najdemo take zanimive pristope, potem se takšne poti najdejo tudi povsod drugje. Mislim, da živimo v prelepi Slovenji, ki če kaj, pa ponuja izjemne gore, ki se popolnoma kosajo z lepotami Dolomitov ali pa Švicarskih Alp.
Barbara Gradič Oset
