Deset (ne le) turnosmučarskih zapovedi

Turoben koronski večer. Sedel sem v pisarni in nekaj pisal, vmes pa se z eno od urednic Planinskega vestnika pogovarjal o aktualnih hribovskih temah. Preden bi me doletela policijska ura, sem se odpravil domov. Hodil sem po prazni ulici in kar naenkrat me je spreletel navdih, morda božji glas ali zgolj zamisel, ki sem jo stkal iz prežeče megle.

Razlog za na videz nenadni navdih se je gotovo skrival v lepih turnosmučarskih doživljajih prejšnjih dni, pomešanih s terenskimi opažanji, pridobljenimi v zadnjih tridesetih letih. Ko sem si kot najstnik oprtal dolge sulice RC Elan rdeče barve in z njimi smučal z Begunjščice, si nisem mogel predstavljati, da bo to postal slovenski mainstream. Takrat so to počeli kak Tomazin, Karničar in tista ljubljanska mulca Ogrinec in Zorčič. Pravo turno smučanje je bilo še bolj eksotično in rezervirano za vojake, reševalce in neke čudne frike. Tudi sam sem se bolj ali manj pogosto s smučmi odpravljal v gore. A moj svet se je spreminjal. Počasi se je spreminjala oprema in spreminjala se je filozofija. Nekateri so še vedno smučali po izrednih strminah, drugi so oblekli drese in šli hitreje navkreber kot navzdol, tretji so se oborožili z nepredstavljivo širokimi in težkimi smučmi ter lovili powder. Oprema se je še bolj razvijala, pridružila se je moda pisanih in širokih oblačil, celo dekleta in žene so si nadele nekakšna grelna krilca.

Vse to je v gorsko okolje pripeljalo vse več ljudi. Vse več tudi na smučeh. Alpinistične smučarje, turne smučarje, freeriderje, tekmovalce v dresih, deskarje, telemark smučarje in nekakšne smučarsko-tekaške pohodnike. Zraven dodajmo še alpiniste, planince, sankače, izletnike in pse. Obaro začinimo še s ščepcem motornih sani. Na nekaterih krajih to pomeni gnečo. Ne samo gneče, temveč občasen nered, preplet, celo konflikt. Žal tudi več nevarnosti in tveganj, ki pripeljejo do gorskih nesreč.

Moj namen ni pritoževanje. Svet gora ni namenjen le nekaterim, ki so prepričani, da tja spadajo bolj kot drugi. Priznam, tudi mene zanese tak sentiment. Že skoraj pol stoletja svoje eksistence se potikam po hri-bih, planinah in gorah, zato me občasno zmoti vedenje ljudi, katerih pojava in obnašanje kričita, da ne spadajo tja. Toda sezono ali dve pozneje so lahko popolnoma udomačeni v videzu veteranskega gornika. Oprema je dostopna in videz je dandanes pogosto močnejša deviza kot izkušnje. Slepilo videza lahko preslepi marsikoga, tudi tistega, ki si je nadel opravo, v kateri se počuti bolj kot v kostumu in manj kot delovni obleki. Nekako tako kot jaz v plesnih čevljih.

Je to, kar opisujem, sploh težava? Opažam preveč? Si dajem opravka z nečim namišljenim? Prepričan sem, da ne, kar potrjujejo številne nesreče, srečna preživetja in anekdote v zadnjih letih. Dodatno optimistično potrditev ponujajo vse pogostejši tečaji turnega smučanja in zimskega gorništva, ki so praviloma popol-noma zasedeni. Povpraševanje je večje od ponudbe. Sumim, da si ljudje želijo na sneg, ki ga zadnje čase lahko najdejo le v gorah.

Spremembo in težavo vidimo, ko se oziramo nazaj. Podobno kot pri staranju. Moj obraz je v ogledalu vsak dan enak. Da se je postaral in pridobil gube izkušenj, se zavem, šele ko se zagledam na fotografiji izpred osmih ali osemnajstih let. Pred osmimi, osemnajstimi ali osemindvajsetimi leti nas je bilo pozimi v gorah manj. Manj smo se srečevali. Manj smo se reševali.

Ljudje na kupu so lahko kaotična množica ali kultura. Slednje postanemo, ko uvedemo pravila in navade. Bolj kot zakon in zapoved deluje nenapisano vezivno tkivo, ki je skoraj neopazno, a je vseeno vodilo človeških ravnanj. Strokovno mu rečemo ideologija. Ne politična ideologija, ampak druga, bolj skrita. Nekdaj sta v gorah veljali ideologija junaštva in ideologija samote, zdaj začenjata prevladovati ideologija druženja in ideologija potrošništva. Z njima se vzpostavlja potreba po pravilih. Samota ne potrebuje pravil, junaštvo jih presega. Druženje, srečevanje in razkazovanje ne morejo brez njih. Ljudje morajo vedeti, kaj in kako.

Take in podobne stvari so se mi pletle po glavi, ko me je prešinilo: potrebujemo zapovedi! Še preden bi se lahko vprašal, kakšne, so se kar same zapisale v beležko. Vedel sem, da se tičejo predvsem vseh vrst smu-čarjev in deskarjev. Seveda se tičejo tudi pešakov, alpinistov, planincev in pasjevodcev. Ne želijo biti zakon, nikomur se ne vsiljujejo. Želijo biti le vodilo, neke vrste bonton, način srečevanja. Predvsem želijo preprečiti konflikte. Kako naj bo turni smučar miren, če mu je nekdo naluknjal smučino? Toda luknjač ne ve, da je luknjač. Smučino luknja, ker mu je udobnejše in ker misli, da gre za lepo in utrjeno pot, ki ga bo pripeljala na cilj. Morda dirkač v dresu ne ve, da le on in še dva zmorejo tako strmo navkreber. Smučar si na vrhu nadene smuči in smuča točno tam, kjer se je vzpel. Verjetno se ne zave, da je z zavoji na smučini uničil pot naslednikom in sebi, ko bo čez dva dni spet tukaj.

Zakaj si zdaj jemljem pravico, da jim govorim, kako naj se vedejo? Ne vem, ker ne vem, zakaj sem prav jaz v megli našel te zapovedi, zakaj jih je angel iz snega prišepnil meni. Nočem biti Mojzes, saj on nikoli ni stopil v obljubljeno deželo, zmogel jo je le videti od daleč. Jaz bi raje užival na snegu. Skupaj z vami.

10 priporočil Združenja planinskih organizacij alpskega loka (CAA)

Kolumna je bila objavljena v februarski številki Planinskega vestnika in izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva in Planinske zveze Slovenije.

Naj bodo zapovedi naše skupno snežno vodilo:

1. Ko je prenevarno, ostani doma.
2. Veruj v eno dobro smučino.
3. Smučina naj bo ne prestrma in ne preveč položna.
4. Spoštuj smučino, da ti bo dobro na svetu.
5. Če si prvi, naredi primerno smučino ali primerno gaz.
6. Ne pešači po smučini.
7. Hitrejšim se umakni s smučine.
8. Bodi v dobri družbi, ki ti lahko pomaga iz težav.
9. Uporabljaj troedini trojček: žolna, sonda, lopata.
10. Smučaj primerno svojemu znanju, okolici in tovarišem.