INTERVJU: Klemen Triler - Novi rekorder Slovenske planinske poti
Res nisem šel na rekord. Želel sem se preizkusiti, preveriti, česa sem sposoben, saj sem že leta in leta hribovec, plezam po feratah, skoraj vsak konec tedna tekmujem v gorskem teku ali turnem smučanju. Rekord so iz tega naredili mediji, zame praktično ni pomemben. Ne razumem pa tistih, ki so rekord podirali v prejšnjih letih in se oglašajo zdaj. Ne razumem tudi tega, da ne vzamejo v zakup vseh okoliščin, torej tudi vremenskih nevšečnosti in zdravstvenih težav, saj se dejansko šteje bruto čas od štarta v Mariboru do prihoda v cilj v Ankaranu.
Poleti je pomembno, da je čim hladneje, saj tako organizem bolje deluje, manj je dehidracije. V visokogorju načeloma ni težav, saj so temperature tudi v najbolj vročih dneh znosne, nižje pa temperature, višje od trideset stopinj, povzročajo dehidracijo, zato moraš vnašati res ogromne količine tekočine.
Na cilj ste pritekli z neusmiljeno ožuljenimi prsti, z natrgano stegensko mišico na desni in vneto na levi nogi. Kakšen zdravstveni davek ste bili pripravljeni plačati za ta podvig?
V osnovi mi je bilo pomembno, da ne dobim kakšne trajne poškodbe. Ko so se začele pojavljati poškodbe, sem se najprej posvetoval s fizioterapevtko in se na podlagi ocene, da so mišice zgolj preobremenjene, odločil, da bom nadaljeval, saj naj ne bi imel dolgoročnih posledic. Res sem po dveh tednih že bolj ali manj dober in včeraj (23. 8., op. p.) so me že zasrbeli podplati. Da pa bi s transverzalo tvegal trajne poškodbe, pa ni bilo možnosti - prvi trenutek bi odstopil.
Če pot pogledava skozi prizmo številk, ste zbrali več kot 600 kilometrov in okrog 33 tisoč metrov višinske razlike ...
To so relativne številke, ki zmedejo še garmina. Že nekatere poskusne ture so bile povsem nelogično zmerjene, sploh višinska razlika, zato se mi je zdelo brezpredmetno jemati s seboj garmina. Morda bo tehnologija čez čas ponudila napravo, ki bo res točno izmerila te razdalje, sicer pa je po moji oceni nekje med 600 in 650 kilometri in od 32 do 35 tisoč metrov višinske razlike.
V fazi priprav ste torej prehodili celotno pot ...
Po etapah sem prehodil vso pot od Maribora do Ankarana. Nekatere so bile kratke, druge zelo dolge, tako kot sem imel zastavljene dnevne etape na transverzali. Malce sem preizkušal, kako se odziva moje telo. Poskusil sem tudi dve zaporedni etapi, da sem videl, kaj mi povzroča največ težav - kondicija, morebitni žulji, ki takrat niso bili težavni, kako se odzivajo mišice ...
Klemen Triler je za nov rekord Slovenske planinske poti dodobra zdelal šest parov tekaških copat, foto Manca Čujež
Hkrati ste tako vnaprej razreševali tudi orientacijske zanke Slovenske planinske poti. Kateri deli so najslabše markirani?
Nekateri deli so odlično označeni, sploh Pohorje. Zelo slabo je označeno s Koče na Grohatu proti Robanovemu kotu, kakšen kilometer po gozdni cesti sploh nimaš nobene oznake. Kmalu po zapornici pri kmetu Robanu v Robanovem kotu smo vsi tekači v dilemi pri odcepu za partizansko bolnico, ki je bolje označena kot enka. Po Kamniško-Savinjskih Alpah ni bilo težav, v času med mojim ogledom in tekom so na novo markirali pot na Kočno, ki je bila slabo označena, tudi od Kanonirja do Bašeljskega sedla ni ravno optimalno. Predel Julijcev v okolici mojega doma mi je tako dobro poznan, da sploh nisem gledal markacij, na planini Dobrenjščica pa so oznake premalo poudarjene. Tudi na grebenu od Stola do Golice so predeli, ki so slabo označeni, tako da bi se v megli še jaz izgubil, čeprav sem tam že velikokrat hodil. V Alpah sicer nisem imel težav, hitreje se izgubiš nižje, kjer je veliko poti. Spust s Porezna do vasi Poljane je katastrofalno slabo označen, spust z Gor v Idrijo enako slabo, vsi tekači do zdaj so se tu izgubili, dvomljivi so odseki med Razdrtim in Senožečami, kadar je poleti zaraščeno. Pri sestopu s Tinjana sem se v Hrvatinih izgubil sam na ogledu, prav tako se nas je zdaj izgubilo vseh šest. Katastrofalno je označeno v Prešnici do naslednje vasi v smeri Socerba, tudi proti Ospu je kakšna markacija premalo. Zelo slabo je označeno z Bevkovega vrha proti Sivki, tudi proti Vojskem, proti Golakom so stare markacije, kar bi lahko bilo težavno maja ali junija, ko je vse zaraščeno, potem pa še z Javornika do Podkraja, kjer je nekaj odsekov slabo markiranih. Hitrostnih rekordov ne moreš postavljati, če nimaš trase orientacijsko naštudirane, hkrati pa me je na Pohorju izučilo, da moraš vedno pogledati smerne table in ne le brezglavo teči.
Koliko časa ste si sicer privoščili za počitke in občudovanje razgledov?
Zelo malo. Na vrhovih sem predvidoma preživel v povprečju manj kot deset minut, toliko da sem žigosal dnevnik, nekaj pojedel in spil, za razgled je bilo kakšno minuto ali dve časa.
 foto osebni arhiv |
 foto Manca Čujež |
 foto osebni arhiv |
Menda ste si vmes vendarle vzeli čas še za gobarjenje ...
Res
sem zelo strasten gobar. Ko sva na začetku z Davidom tekla čez Pohorje,
sem po petih minutah že videl jurčke, a jih nisva pobrala, čez kakšne
tri ure pa si je zaželel, da bi jih nabral, a sva našla le še kakšne
tri, štiri. Tudi z Bojanom sva jih v Karavankah nabrala nekaj.
Kakšno pa je bilo dejansko gorivo, ki vas je gnalo čez drn in strn od Maribora do Ankarana?
Vzdržljivostni
športnik v osnovi potrebuje ogljikove hidrate, da nadomesti energijo,
in nekaj beljakovin, ki pomagajo pri obnavljanju mišic po težkih
naporih, zato sem pil tudi beljakovinske napitke, predvsem pa sem jedel
veliko sadja in zelenjave. Kombiniral sem nekaj ploščic, nekaj tople
hrane - testenin in riža -, sendviče s tuno, siri in zelenjavo ter
ogromno sadja, predvsem nektarin, banan in grozdja. V povprečju sem imel
obrok vsako uro in pol. Jedel sem ogromno, kar potrjuje tudi podatek,
da sem ob vseh pokurjenih kalorijah izgubil samo dva kilograma.
...
Manca Čujež
Foto Manca Čujež in arhiv Klemna Trilerja
Več: Celotni pogovor si boste lahko prebrali v septembrski številki Planinskega vestnika 2012.