Kraljevska Triglavska magistrala v 1 dnevu
Triglavska magistrala ali popotovanje od Bohinja do Kurje vasi: Da bi jo šli, se je precej govorilo že lani. Pa je bilo najprej snega preveč, nato verjetno ni bilo vremena ali ne vem česa, ko se je spet začelo govoriti, je bilo snega že premalo. Letos se je govorilo že nekje od decembra ali januarja.
Triglavska magistrala ali popotovanje od Bohinja do Kurje vasi, foto arhiv Turni.si
Najbolj zavzet je bil Marijan, če
bodo le razmere, jo gremo, proti koncu sezone pa ni želel slišati za nobeno
tekmo več, videl je samo še njo. Triglavsko magistralo.
Lotili smo se je (v četrtek, 10. aprila, 2014) s spoštovanjem, a z ne preveč natančnim načrtovanjem. Če načrtuješ predolgo, se lahko hitro ujameš v kompliciranje, do zadnje podrobnosti načrtovana tura, pa izgubi čar pustolovščine. In mi si nismo želeli postavljati lastnih časovnih rekordov, za rekorde bo vsaj za enega člana ekipe še veliko priložnosti. Želeli smo jo prehoditi, jo doživeti in z njo na najlepši možni način dopolniti letošnjo odlično in dolgo turnosmučarsko
sezono. Na vprašanje
meteorologa na Kredarici - v enem dnevu? - je bil Igorjev odgovor, da za spanje
nimamo denarja, bolj šala. En dan je v idealnih razmerah, ki so nam bile dane,
in z našo opremo nekaj samoumevnega.
Triglavska magistrala (s tremi dodatki)
Po prekratkem spancu se je vse skupaj začelo pravzaprav v Zgornji Radovni, kjer smo pustili en avto. Nato smo se z drugim odpeljali do spodnje postaje Ukanc ob Bohinjskem jezeru. S čelnimi svetilkami in smučmi na nahrbtnikih smo zagrizli v prvi dodatek - Žagarjev graben. Originalna trasa se namreč začne pri koči Merjasec. Po parih minutah nastopi prva težava - Timu nekje spušča meh, vse ima mokro. Ko ga reši, nadaljujemo s štorkljanjem po kopni poti in se gremo sproti še oviratlon čez podrta debla. Tempo je jutranji neučakanosti, zagnanosti in spočitosti primerno navit, uspem ga držati in čakam, da se bo umiril dolžini ture primerno. Ko stopimo na smuči, je že bolje, zadanemo pravi prehod skozi gozd in ko se ta razredči, že lahko pospravimo čelne svetilke. Na prvem Konjskem sedlu je že jutro, pogled se odpre do Triglava in nam vzbudi spoštovanje do trase, ki je še pred nami. Do Doma na Komni smo deloma uspešni glede iskanja optimalne linije, nekajkrat sicer malce zaidemo z nje, se za nekaj metrov brezglavo razpršimo kot koze vsak na svoj griček, brez limanja psov ne gre. Bomo naštudirali do naslednjič. Kratka pavza in prva prava malica v zavetju doma. Sledi gori-doli-naokoli do Koče pri Sedmerih jezerih. Se vleče poleti in se vleče pozimi. Kako se vleče v južnem snegu, raje niti ne pomislimo. Veseli smo, da so nam razmere naklonjene in čeprav je veter na trenutke zelo neprijeten ter nas zaradi orientacije malo skrbi megla, v katero bomo morali kmalu zariti, smo hvaležni soncu, da se je na tem delu skrilo za oblake. Nekje v megli pod Kanjavcem smo prazni in si vzamemo čas za hitro malico, čeprav nam med postankom zanohta. Kanjavec, ki smo ga imeli
namen dodati, moramo izpustiti, saj bi vrh v tako gosti megli težko našli.
Naredimo še nekaj korakov bolj na slepo, ko se pred nami pojavi smerni kol,
kmalu nato pa se pod nami megla za hip razkadi in Mišeljski Konec nam pokaže smer
za Velsko dolino. V njej nas čaka popolna spomladanska smuka s soncem, ki nas
vse prezeble v trenutku pogreje. Usmerimo se proti drugemu Konjskemu sedlu in
se naslajamo ob razgledu na Bohinjske gore. Če smo prišli od tam, bomo zmogli
še to, kar je pred nami. In smo z mislimi že na Kredarici, tako zelo, da zgrešimo
odcep proti njej in prečimo snežišča pod Ržjo ter se kar naenkrat znajdemo na
Dovških vratcih. Malo smo jezni sami nase, a saj smo tu nameravali iti dol,
bomo pač naredili ravno obratno. V magistralo vkomponiramo še drugi dodatek, ko
splezamo na Rž in smučamo z nje, nato pa se vzpemo še zadnjih nekaj metrov do
Kredarice. Še zadnja malica, nato pa najboljša smuka te sezone do Pastircev, od
tam pa čez plazove in do garaž, kjer se originalna magistrala konča. Sledi še
zadnji dodatek, ki je bil vsaj meni zaradi počasnih smuči že kar odveč -
poganjanje do avta v Zgornji Radovni. Čestitke drug drugemu, vožnja nazaj v
Bohinj in zasluženo kosilo. Med zaključno analizo je čutiti hvaležnost drug
drugemu in malo ponosa, da se nam je vse poklopilo že ob prvem poizkusu. Tista
začarana Rž pa je dodala svoj čar, da je iz dolge ture nastala doživeta in celo
malce adrenalinska pustolovščina.
Aja, in ob kosilu je seveda padlo vprašanje, kdaj jo gremo spet. V nedeljo, je predlagal Marjan. Ne, ne, je pa še veliko drugih tur, tole se bomo šli enkrat na leto, če bodo razmere. Če ne prej, pa čez deset let.
Ekipo smo sestavljali: Igor Kalan, Marijan Tepina, Tim Švigelj, Jure Šuligoj in Špela Zupan (vsi člani TSK Olimpik). Špelin Ambit je nameril 3780 višinskih metrov in 48 km dolžine. Višinci so verjetno kar točni, morda jih je bilo kakšnih 100-200 manj, kilometrov pa bi moralo nameriti kar nekaj več. Točno pa se je ustavila štoparica pri 11 urah in 15 minutah.
Nekateri člani ekipe so strnili še svoje vtise:
Igor Kalan: »Kaj naj rečem, verjetno moj najboljši turnosmučarski dan. Začnemo ob pol petih s parkirišča žičnic Vogel. Tim navije tempo, še celo Jure se pritožuje in se sprašuje, ali smo na tekmi. Končno sneg, nataknemo sulice in pred drugo strmino zavijemo desno v gozd, stara sled smučarjev je naša markacija. Zdani se, hitro smo na Konjskem sedlu, pogled se ustavi v smeri Triglava, prevzame me kanček dvoma. Spustimo se do Komne, v domu pojemo malico, razmere so fantastične, trdo, vendar ne ledeno. Tudi z orientacijo proti Sedmerim nimamo težav, tempo je zaradi odličnih razmer zavidljiv, nobene krize. Pri Sedmerih brije mrzel severnik, par slikc in motorji se vrtijo dalje. Pogledujemo naprej proti Hribarcam, kjer se podijo megle in res pred vzponom, ki je mestoma leden, se vzpnemo na sedlo. Imamo srečo in veter razkadi meglo. Odsmučamo v Velsko dolino po prvovrstnem putrčku. V daljavi zagledamo osamljenega turaša, ki se vzpenja v smeri našega spusta, ob srečanju izmenjamo par besed in naprej proti drugemu Konjskemu sedlu. Čas za gel, Marjan razglablja, da kar ne more verjeti, da tako hitro napredujemo. Imam nekaj težav s psi, ki se hitro rešijo. Začnemo prečko proti Kalvariji, ko bi morali zaviti levo, nadaljujemo v smeri originalnega triglavskega smuka, ker se megla pričenja valiti po nekdanjem ledeniku, zavijemo na greben Rž. Na grebenu nataknemo smuči in odsmučamo zelo delikatno mesto, ki na srečo ni ledeno. Marjan sestopi peš, še zadnjih par višincev in že smo na Kredarici. Z vremenarjem izmenjamo par besed, vpraša, če je Špela tudi z nami, ko mu pritrdimo reče samo bravo, bravo. Odsmučamo skozi Kurico v fantastičnih razmerah, ravno prav odjenjan putr. Tudi prečka pod Draškimi vrhovi je dobra, še nekaj rodea po gozdu in nebodigatreba skejtanja do Kurje vasi. V 11 urah in 15 minutah smo pri avtu.
Imeli smo odlične razmere, primerne za izboljšanje rekorda, ki ga suvereno drži Nejc. Hvala Špeli, Marijanu, Timu in Juretu za družbo, dan, ki si ga bomo vsi šteli za zelo posebnega.«
Marijan Tepina: »Kovinski viharniki so nam kazali pot. Bolje bi bilo, če bi jih kar požagali, ker jih je premalo, pa še tujek so v tem prelepem visokogorju. Ampak prečenje TNP-ja, in to pozimi v enem dnevu z lahko turnosmučarsko opremo, to pa je doživetje. Za nas turnosmučarske tekmovalce, iskreno povedano brez nakladanja, lep dolg trening z nizkim žagastim profilom poti. S seboj sem imel tri litre tekočine, gele, ploščice, dva sendviča, plazovno opremo, oblačila, vsega skupaj šest kilogramov težak nahrbtnik.«
Tim Švigelj: »Želja presmučati triglavsko turnosmučarsko magistralo v enem kosu je v meni zorela, kar nekaj let in včeraj nam je to tudi uspelo. V super družbi smo se zgodaj zjutraj oz. sredi noči podali na to lepo pot preko vzhodnih Julijcev. S čakanjem na ugodne razmere skoraj ne bi moralo biti boljše in res se nam je posrečilo, da smo čez celotno traso imeli odlične snežne razmere - za hojo trdo, na spustih, vsaj tistih zadnjih, pa ravno prav odjenjano. V prihodnosti, ko bomo zadevo nekoč ponavljali, pa mogoče še kakšen naskok boljšega časa.«
Špela Zupan: »Zgornjemu poročilu bi dodala samo še zahvalo vsem štirim kavalirjem, da so si me sploh upali vzeti s sabo, čeprav so vedeli, da bom najšibkejši člen. Na trenutke sem verjetno res bila, a se v takšni odlični družbi to nisem niti malo počutila. Naslednje leto, a ne?«
FOTOGALERIJA >>>>
Špela Zupan, Turni.si
Foto arhiv Turni.si
Lotili smo se je (v četrtek, 10. aprila, 2014) s spoštovanjem, a z ne preveč natančnim načrtovanjem. Če načrtuješ predolgo, se lahko hitro ujameš v kompliciranje, do zadnje podrobnosti načrtovana tura, pa izgubi čar pustolovščine. In mi si nismo želeli postavljati lastnih časovnih rekordov, za rekorde bo vsaj za enega člana ekipe še veliko priložnosti. Želeli smo jo prehoditi, jo doživeti in z njo na najlepši možni način dopolniti letošnjo odlično in dolgo turnosmučarsko
Triglavska magistrala (s tremi dodatki)
Po prekratkem spancu se je vse skupaj začelo pravzaprav v Zgornji Radovni, kjer smo pustili en avto. Nato smo se z drugim odpeljali do spodnje postaje Ukanc ob Bohinjskem jezeru. S čelnimi svetilkami in smučmi na nahrbtnikih smo zagrizli v prvi dodatek - Žagarjev graben. Originalna trasa se namreč začne pri koči Merjasec. Po parih minutah nastopi prva težava - Timu nekje spušča meh, vse ima mokro. Ko ga reši, nadaljujemo s štorkljanjem po kopni poti in se gremo sproti še oviratlon čez podrta debla. Tempo je jutranji neučakanosti, zagnanosti in spočitosti primerno navit, uspem ga držati in čakam, da se bo umiril dolžini ture primerno. Ko stopimo na smuči, je že bolje, zadanemo pravi prehod skozi gozd in ko se ta razredči, že lahko pospravimo čelne svetilke. Na prvem Konjskem sedlu je že jutro, pogled se odpre do Triglava in nam vzbudi spoštovanje do trase, ki je še pred nami. Do Doma na Komni smo deloma uspešni glede iskanja optimalne linije, nekajkrat sicer malce zaidemo z nje, se za nekaj metrov brezglavo razpršimo kot koze vsak na svoj griček, brez limanja psov ne gre. Bomo naštudirali do naslednjič. Kratka pavza in prva prava malica v zavetju doma. Sledi gori-doli-naokoli do Koče pri Sedmerih jezerih. Se vleče poleti in se vleče pozimi. Kako se vleče v južnem snegu, raje niti ne pomislimo. Veseli smo, da so nam razmere naklonjene in čeprav je veter na trenutke zelo neprijeten ter nas zaradi orientacije malo skrbi megla, v katero bomo morali kmalu zariti, smo hvaležni soncu, da se je na tem delu skrilo za oblake. Nekje v megli pod Kanjavcem smo prazni in si vzamemo čas za hitro malico, čeprav nam med postankom zanohta. Kanjavec, ki smo ga imeli
Aja, in ob kosilu je seveda padlo vprašanje, kdaj jo gremo spet. V nedeljo, je predlagal Marjan. Ne, ne, je pa še veliko drugih tur, tole se bomo šli enkrat na leto, če bodo razmere. Če ne prej, pa čez deset let.
Ekipo smo sestavljali: Igor Kalan, Marijan Tepina, Tim Švigelj, Jure Šuligoj in Špela Zupan (vsi člani TSK Olimpik). Špelin Ambit je nameril 3780 višinskih metrov in 48 km dolžine. Višinci so verjetno kar točni, morda jih je bilo kakšnih 100-200 manj, kilometrov pa bi moralo nameriti kar nekaj več. Točno pa se je ustavila štoparica pri 11 urah in 15 minutah.
Nekateri člani ekipe so strnili še svoje vtise:
Igor Kalan: »Kaj naj rečem, verjetno moj najboljši turnosmučarski dan. Začnemo ob pol petih s parkirišča žičnic Vogel. Tim navije tempo, še celo Jure se pritožuje in se sprašuje, ali smo na tekmi. Končno sneg, nataknemo sulice in pred drugo strmino zavijemo desno v gozd, stara sled smučarjev je naša markacija. Zdani se, hitro smo na Konjskem sedlu, pogled se ustavi v smeri Triglava, prevzame me kanček dvoma. Spustimo se do Komne, v domu pojemo malico, razmere so fantastične, trdo, vendar ne ledeno. Tudi z orientacijo proti Sedmerim nimamo težav, tempo je zaradi odličnih razmer zavidljiv, nobene krize. Pri Sedmerih brije mrzel severnik, par slikc in motorji se vrtijo dalje. Pogledujemo naprej proti Hribarcam, kjer se podijo megle in res pred vzponom, ki je mestoma leden, se vzpnemo na sedlo. Imamo srečo in veter razkadi meglo. Odsmučamo v Velsko dolino po prvovrstnem putrčku. V daljavi zagledamo osamljenega turaša, ki se vzpenja v smeri našega spusta, ob srečanju izmenjamo par besed in naprej proti drugemu Konjskemu sedlu. Čas za gel, Marjan razglablja, da kar ne more verjeti, da tako hitro napredujemo. Imam nekaj težav s psi, ki se hitro rešijo. Začnemo prečko proti Kalvariji, ko bi morali zaviti levo, nadaljujemo v smeri originalnega triglavskega smuka, ker se megla pričenja valiti po nekdanjem ledeniku, zavijemo na greben Rž. Na grebenu nataknemo smuči in odsmučamo zelo delikatno mesto, ki na srečo ni ledeno. Marjan sestopi peš, še zadnjih par višincev in že smo na Kredarici. Z vremenarjem izmenjamo par besed, vpraša, če je Špela tudi z nami, ko mu pritrdimo reče samo bravo, bravo. Odsmučamo skozi Kurico v fantastičnih razmerah, ravno prav odjenjan putr. Tudi prečka pod Draškimi vrhovi je dobra, še nekaj rodea po gozdu in nebodigatreba skejtanja do Kurje vasi. V 11 urah in 15 minutah smo pri avtu.
Imeli smo odlične razmere, primerne za izboljšanje rekorda, ki ga suvereno drži Nejc. Hvala Špeli, Marijanu, Timu in Juretu za družbo, dan, ki si ga bomo vsi šteli za zelo posebnega.«
Marijan Tepina: »Kovinski viharniki so nam kazali pot. Bolje bi bilo, če bi jih kar požagali, ker jih je premalo, pa še tujek so v tem prelepem visokogorju. Ampak prečenje TNP-ja, in to pozimi v enem dnevu z lahko turnosmučarsko opremo, to pa je doživetje. Za nas turnosmučarske tekmovalce, iskreno povedano brez nakladanja, lep dolg trening z nizkim žagastim profilom poti. S seboj sem imel tri litre tekočine, gele, ploščice, dva sendviča, plazovno opremo, oblačila, vsega skupaj šest kilogramov težak nahrbtnik.«
Tim Švigelj: »Želja presmučati triglavsko turnosmučarsko magistralo v enem kosu je v meni zorela, kar nekaj let in včeraj nam je to tudi uspelo. V super družbi smo se zgodaj zjutraj oz. sredi noči podali na to lepo pot preko vzhodnih Julijcev. S čakanjem na ugodne razmere skoraj ne bi moralo biti boljše in res se nam je posrečilo, da smo čez celotno traso imeli odlične snežne razmere - za hojo trdo, na spustih, vsaj tistih zadnjih, pa ravno prav odjenjano. V prihodnosti, ko bomo zadevo nekoč ponavljali, pa mogoče še kakšen naskok boljšega časa.«
Špela Zupan: »Zgornjemu poročilu bi dodala samo še zahvalo vsem štirim kavalirjem, da so si me sploh upali vzeti s sabo, čeprav so vedeli, da bom najšibkejši člen. Na trenutke sem verjetno res bila, a se v takšni odlični družbi to nisem niti malo počutila. Naslednje leto, a ne?«
FOTOGALERIJA >>>>
Špela Zupan, Turni.si
Foto arhiv Turni.si